Alojz Forjan – Slavek: ”hokej smo igrali tudi v skednju…”

 

Alojz Forjan, med prijatelji bolj znan kot Slavek je zanimiva osebnost. Skoraj 70 letni, a še vedno poskočni gospod je v življenju počel marsikaj. Bil je krojač, pa folklorni plesalec (še vedno pleše v veteranski skupini v Beltincih), bil je igralec hokeja na travi, pa trener, sodnik in več kot 20 let tudi predsednik HK Lipovci. Danes se dobro počuti v vlogi dedeka, a brez hokeja pač še vedno ne more.  Razumljivo, saj prihaja iz najbolj hokejskega kraja v Sloveniji, iz Lipovcev. In za vso svojo hokejsko aktivnost je letos dobil občinsko priznanje občine Beltinci. Prav zato smo ga tokrat povabili v goste.

– g. Forjan, kako dolgo ste že zasvojen z hokejem?

A. Forjan: Hokej je moj šport že od hokejskih zaćetkov v Lipovcih, z tem, da sem takrat igral kot pionir v Pomurski ligi. Ja, takrat smo imeli v Pomurju hokejsko pionirsko ligo. In od takrat sem vedno prisoten. V tem času sem bil tudi trener na prvem evropskem klubskem pokalu, hokeju pa sta se seveda priključila tudi oba moja  sina Slavko in Gregor. In vsi smo bili reprezentanti. Sedaj pa sta se hokeju priključila še vnuk in vnukinja.

– Kako so izgledali ti začetki?  A ste sploh lahko posumili, da se bo hokej tako razvijal?

A. Forjan: Začetki so bili za današnji čas nepredstavljivi.  Začeli smo na travnikih, pa pri nas doma v skednju, pa na travnikih v predelu ki se imenuje Trate. Skratka, bila je povsem druga zgodba in izkoristili smo vsak prostor, kjer smo lahko igrali. A vse je ostalo, ker smo imeli svojo vizijo amaterskega dela. Vsi, ki so takrat videli zaslužek in postransko korist v drugih športih so propadli. Ljubezen do hokeja je obdržala ta šport v Lipovcih. Kako zelo smo ga imeli radi potrjuje dejstvo, da smo kar dvajset let gostovali na tujih igriščih in – preživeli. V Lipovcih smo imeli samo malo igrišče rokometnih dimenzij. Ponosni smo na prehojeno pot.

– Spremljate svetovno hokejsko sceno?

A. Forjan: Spremljam vse kar je aktualnega. Pogledam tekme na mednarodnih kanalih. Seveda pa si ogledam tudi vse domače tekme, in to ne le domačega kluba. Hokej silovito napreduje in vesel sem, da je tretji najbolj gledan olimpijski šport.

– Letos ste za delovanje na področju športa dobili občinsko priznanje. Kako ste ga doživeli?

A. Forjan: Priznanje sem dobil iz rok beltinskega župana Milana Kermana ob prisotnosti predsednika OKS g Bogdana Gabrovca. Srečen sem, da so opazili, da sem bil aktiven. Srečen pa sem tudi zato, ker vidim, da imam prave naslednike, ki delajo še boljše od nas. Veseli me novo igrišče, ki je prineslo dodatni razvoj hokeja.

– Ste ljubitelj glasbene skupine Dire Straits?

A. Forjan: Neverjetno kaj znate o meni. Ob njihovi glasbi se mi naježi koža. To je moj ”bend”, ki me spravi v trans.

– Kako vidite prihodnost hokeja v Lipovcih?

A. Forjan: Prepričan sem, da bo hokej še napredoval. Iz leta v leto nas je več. In dviga se kvaliteta igre. Igrišče je zasedeno tudi ko ni treninga in to je naša garancija za naprej.

– Kako pa komentirate delovanje Zveze za hokej na travi Slovenije.

A. Forjan: Morda bi lahko bilo kaj boljše. A jaz sem zadovoljen. Ni težko kritizirati. Težko je pristopiti in delati. Dobro delati.

– Ste tudi vi mnenja, da se bivši hokejisti premalo vključujejo po aktivnem igranju v ostale hokejske dejavnosti? Zakaj je tako?

A. Forjan: Ne vem zakaj je tako. A dosti krat imam občutek, da nekatere muči nevoščljivost, da je vse tako dobro steklo. Škoda, saj nam hokej vsem daje dosti.

– Ampak, vi ste še sedaj hokejsko zelo aktiven.? Ko gremo mimo igrišča vas več krat vidimo tudi samega na igrišču.

A. Forjan: Hokej me še vedno razveseljuje. Hodim po vrtcih, kjer imamo predstavitve tega športa. Sicer pa sem v vlogi koordinatorja. Sem upokojenec in na srečo mi čas to dopušča. Hokej je zame sprostitev in ne obremenitev. Enostavno mi je prijetno priti na igrišče. Uživam, ko vidim mladino z hokejsko palico v roki.

In ni razloga da mu tudi mi nebi zaželeli naj še dolgo dela to, kar ga veseli. Konec koncev se razdaja tudi za dobro drugih. In brez takšnih bi bil svet skromnejši.

J.Č.