Stanko Kerman: ”Če nisi bil pri hokeju, nisi nič veljal.”

Tokratni  moj razgovor z hokejskim zaslužnim delavcem je bil nekaj
posebnega že na samem začetku. Ob prihodu me je najprej pozdravil
simpatični kuža, zatem so se po dvorišču sprehajale mlade koze in
kmalu se je pridružila povsem bela mačka. Svoje je dodalo čudovito
vaško okolje in kmalu bi pozabil zakaj sem prišel. A tokratni gost je
prepomemben da bi ga spreglegal. Stanko Kerman namreč živi z hokejem
na travi že od svojega otroštva. In ker ga dobro poznam, vem, da ga
bomo na igriščih srečevali še dolgo. In ker je tudi prava hokejska
Vikipedija, bi težko našli boljšega sogovornika.
– Gospod Kerman.  A res drži, da upokojenci nikoli nimajo časa? Kako
preživljate dneve v Andrejcih? Vem, da ste zelo aktivni.
S.Kerman:”V resnici se pod to izjavo skriva beg pred tistim, kar
nočemo delati. To je le izgovor. Po svoje pa tudi drži, ker bi
upokojenci radi naredili vse, kar so delali prej. A kaj, ko smo bolj
počasni. Sedaj delam tisto, kar sem si želel že v mladosti delati, pa
mi ni uspelo – kmetujem. Sem z naravo in v naravi. Sicer pa na
življenje na vasi gledam kot idealno. Korona obdobje pa moje trditve
le potrjuje.”
– Celo vaše življenje se prepreda z hokejem v Lipovcih. Če dobro vem
ste zraven že od same ustanovitve kluba. Kako je prišel hokej v ta
kraj?
S.Kerman:”Vsaka stvar, ki se začne ima svoj vzrok. Tu je šlo za
dejstvo, da je hokej bil v Beltincih. Fantje ki so ga igrali so
prihajali iz vseh koncev in stvari niso dobro tekle. Mi v Lipovcih pa
smo imeli dobrega igralca, Jožefa Zvera, ki nas je zbral, prinesel
palice in tako se je začelo. Postali smo samostojni, hodili na tekme v
Beltince in že takrat zelo uživali.Že naslednje leto smo ustanovili
klub in se kmalu vključili v Pomursko  ligo. Palic je ponavadi
primanjkovalo in včasih smo bili veseli če je žogica koga zadela, saj
smo potem lahko šli kot zamenjava na igrišče.”

– Verjetno si mladina danes sploh ne predstavlja pod kakšnimi pogoji
ste takrat igrali. Kakšna je bila oprema? Kdo je pripravljal igrišča?
S.Kerman:”V Lipovcih nismo imeli igrišča ampak so nam ga odstopili
Beltinčani. Igrišče smo označevali z žagovino katero je nosil Jani
Füle, kar ni bilo enostavno. Igrali smo na rokometne gole, kar pa ni
bilo dobro. Improvizirali smo in naredili gole iz lat. Pozneje smo
dobili prave, pa spet ni bilo mrež. Tako včasih nisi vedel če je gol
ali ne, zato smo naredili še žičnate mreže.Goli so bili težki, a
zadovoljstvo je bilo veliko.”

– Je pa takrat hokej živel v prenekaterem kraju v Pomurju. Pa tudi v
šolah se je dosti igral. Čigava zasluga je to bila?
S.Kerman:”Vsa zasluga gre prof. Titanu, ki je bil oče pomurskega
hokeja. Igral ga je že v Beogradu. Kot prof. telesne vzgoje je imel
veliko težo. Takrat so šole imele svoja prvenstva. Hokej je igralo
veliko otrok in bilo je veliko rivalstva.Titan je bil tudi igralec,
pomagal je klubom, dostavljal palice…Ob tem pa moramo omeniti še
ostale hokejske aktiviste kot so Šeruga, Vučak, Pintarič in ostali.”

– Če se dobro spomnim ste proti vsem pričakovanjem v Lipovcih hitro
postali mladinski prvaki Jugoslavije, kar je bila celo mala senzacija.
Zlasti v Zagrebi in v Vojvodini se je namreč igral odličen hokej? Kako
vam je uspelo? Kdo vas je vadil?
S.Kerman:”Mladinski prvaki smo bili najprej leta 1967, zatem pa še
1971 in 1973 leta.Sreča je bila v tem da se je v Lipovcih med letom
1949 in 53 rodilo čez 40 fantov. Pozneje so se vsi angažirali v
hokeju. Igrali so vsi, ker če ga nisi igral, nisi nič veljal.Tako se
je rodila odlična generacija, ki je pač bila najboljša. Marsi kje
starši sploh niso vedeli, da jim otrok igra hokej. Takrat starši tega
niso podpirali ker je bilo treba delati in zato so včasih tudi
razrezali kakšno palico. Takrat nas je najprej vodil Jožef Zver,
pozneje pa smo sesami učili. Takrat se je še out metal z roko.”

–  V času vašega igranja se je hokej igral tudi v nekaterih krajih po
Sloveniji. Močni so bili zlasti v Celju. Kako se spomnite teh časov?
S.Kerman:”Celje je takrat bilo središče slovenskega hokeja na travi.
Igrali pa so ga tudi v Senovem. V te kraje je hokej prišel iz Zagreba.
Celjani so takrat igrali v hrvaški ligi, v sloveniji pa samo pokalne
tekme. Spomnim se, da so nas enkrat povabili na tekmo. Mislili so, da
nas visoko premagajo, a dobili smo polčas, na koncu pa smo po čudnem
sojenju tekmo izgubili. To nam je dalo samozavest. Celjani pa so po
tem začeli izgubljati na veljavi in klub je kmalu ugasnil.”

– Kako se je takrat potovalo? Verjetno ne z avtomobili?
S.Kerman:”Po Prekmurju se je potovalo pretežno z kolesom po sistemu:
eno kolo, dve osebi, seveda po makadamu.Na daljše poti smo šli z
vlakom, ko pa smo igrali za Pomurje smo potovali že z avti.”

– V Lipovcih ste hitro dobili igrišče z umetno travo, ki je spodbudilo
k izgradnji še enega igrišča  ljudi iz Predanovcev. Za tako mali kraj
je bil to verjetno velik zalogaj?
S.Kerman:”Temu se čudim še danes. Pobudo sploh niso dali hokejisti,
ampak vaški odbor. Zaprosili so za kredit na banki in začela se je
gradnja pri Vučji jami. Priznati moram, da so takrat rekonstruirali
cesto Rakičan- Beltinci in takrat je Maučec st. poskrbel, da so nam
gradbeniki uredili čez vikend vsa gradbena dela. Ostalo so opravili
Lipovčari z udarniškim delom.”

–  Koliko ste danes še vključeni v delovanje HK Lipovci?
S.Kerman:”Manj kot prej. Sedaj sem v nadzornem odboru in skrbim za
marketinške aktivnosti. Pomagam tudi pri organizaciji zlasti evropskih
tekem.Rad pa sem tudi na igrišču z palico.Delo z mladimi me pomlajuje
– več si z njimi dlje si mlad. Pozabiš, da se staraš.”

– V času največjih hokejskih uspehov HK Lipovcih ste že bili izven
igralnega pogona, bili ste pa nenadomestljivi pri organizaciji za
gostovanja po Evropi. Verjetno vam je to naredilo prenekateri sivi
las. Vem koliko truda je bilo naprimer z gostovanjem v Belorusiji?
S.Kerman:”Imel sem srečo, da se je to ujemalo z mojo poklicno
dejavnostjo.Svoje vezi in poznanstva sem izkoristil za klub in ti so
mi pomagali, saj smo prepotovali celo Evropo. Problem je bil tam, kjer
so bile vize, na katere je bilo treba dolgo čakati ali iti iskat na
Dunaj.Težave so bile tudi z letalskimi kartami. Važno se je bilo
znajti.”

– Kako vidite sedanje hokejske aktivnosti v Lipovcih?
S.Kerman:”Mislim, da so zadnjih 5 let vodenje, organizacija  in
množičnost predobra.Sedaj se v klubu menjava generacija.Poslavljajo se
igralci, ki so bili hokejisti z srcem.Zdaj prihaja mladina, ki jemlje
hokej drugače – neobvezujoče,nima ambicij, noče se potruditi, ne smejo
pasti, ne se poškodovati, vse mora biti popolno.Dobro pa je, da so
danes zraven starši, ki veliko pomagajo klubu.Usoda kluba je odvisna
tudi od usode hokeja v Sloveniji.Če ne bo rivalstva in množičnosti ne
bo kvalitete. Jaz sem še vedno za regijsko povezovanje. Škoda, da
Madžari niso dobili Olimpijskih iger. Z tem bi pridobil tudi slovenski
hokej. ”

– Kaj pa je  po vaše potrebno spremeniti na nivoju državnega hokeja?
S.Kerman:”Vsi pomembni športi imajo pomembne ljudi. Tega nam zdaj v
hokeju manjka. Je pa res, da stvari ki jih moramo hokejisti narediti
sami, morajo biti narejene. In marsi kaj lahko naredimo sami.”

– V zadnjem času ZHNTS preko EHF organizira precej izobrževanj, tako
za trenerje kot sodnike in delegate. V Lipovcih imate sedaj številno
članstvo, a se jih malo odzove na izobraževanja. Kako jih privabiti?
S.Kerman:”Glavni problem vidim v tem, da vsi, ki nehajo igrati hokej
odidejo iz kluba. Taki ljudje bi pozneje morali hokeju dati  svoje
izkušnje. V našem klubu je tudi premalo ljudi, ki ne bi bili
hokejisti, bi pa pomagali z vlogo delegata, z logistiko, z delom v
ozadju…”

– Kaj bi za konec sporočili bralcem?
S.Kerman:”Čim dlje bodite aktivni. In ko pešate, bodite še bolj
aktivni. Takrat se obilo ljudi preveč umiri.Pa družite se z mladimi.Za
dobre stvari jih pohvalite, ko pa je potrebno ponudite izkušnje. V
bodoče pa mislim, da bo večina športa moralo bazirati na amaterstvu.
”

 

Jože Črnko