V smučanju bratje Prevc, v hokeju sestre Vöröš
Avtor prispevka: samostojni dopisnik Jože Črnko
Šport je aktivnost, ki pogosto piše zanimive zgodbe. Razumljivo, saj pri športu ni važna ne barva kože, ne versko prepričanje, ne spol, niti… Včasih pa so zanimive zgodbe vezane na krog družine. Zlasti takrat ko se v istem športu najdeta brata ali sestri. Dokaj redko pa se zgodi, da se v istem športu najdejo trije člani iz iste družine. In takšne simpatične zgodbe srečujemo v hokeju na travi. Več jih je, a mi se bomo najprej ustavili pri družini Vöröš iz Mlajtincev, kjer imajo tri hčerke, predane hokeju na travi. Najstarejša je Ema, ki pri nepolnih 16-ih letih obiskuje srednjo Zdravstveno šolo v Rakičanu, medtem ko sta 11 letna Ana in 7 letna Helena učenki Osnovne šole Bogojina. Vse tri so članice HK Moravske Toplice in igralke, ki za svojo starostno obdobje veliko obetajo. Na razgovor smo seveda poklicali najstarejšo, ki ima ob treniranju hokeja v klubu še druge zadolžitve.
– Ema, kako si prišla v hokej?
Ema:”Začelo se je pred mnogimi leti z hokejskim kampom. Tam se mi je zelo dopadlo saj se mi je hokej zdel hiter in dinamičen šport. Bila sem navdušena in … sedaj sem tu.”
– kaj ti pomeni športna aktivnost?
Ema:”Šport ima poseben čar. Sama sem hokejistka na travi in čeprav nas ni veliko in šport v Sloveniji ni množičen gre za prijetna doživetja in druženja. Na šolski uspeh ne vpliva, saj mi praviloma ostane še toliko energije da se lahko posvetim še drugim aktivnostim.”
– Si ti povabila v hokejske vrste obe sestri?
Ema:”Ja, to je moja zasluga. Priznam, da sem že prej bila dobra hokejistka. Dobila sem razna priznanja in pokale in to se jima je dopadlo. Tako zelo, da je najprej prišla v klub Ana, zatem pa še Helena.”
– Deklet je v hokeju manj kot dečkov. Tako se ne morejo oblikovati reprezentance nižjih selekcij kot pri dečkih. Ti to manjka’
Ema:”To nam zelo manjka. Vsak si želi čim več aktivnosti. Vsak si želi potovanj, spoznavanj hokejistk po Evropi, spoznavanj drugih držav saj hokej daje dosti možnosti za to. Res škoda, da se več deklet ne ukvarja z tem športom. Zavidam kadetom, ki imajo kadetsko reprezentanco.”
-Se doma kdaj z sestrama pogovarjate o hokeju?
Ema:”Ja. Jaz jih doma več krat pohvalim ali skritiziram. Več krat pogledamo kakšen posnetek in jima kaj razložim. Ker imam več hokejskega znanja želim čim več tega prenesti nanje. Pogledamo pa tudi kakšno tekmo z kakšnega velikega tekmovanja.”
– kakšno hokejsko prihodnost vidiš za sestrici?
Ema:”Mislim, da obe obetata. Morata pa obe vložiti obilo truda da izpoplnita tehnično znanje.”
– Si tudi trenerka mlajših selekcij in z otroci se dobro razumeš. Obiskovala si celo seminar FIH. Te mika trenersko delo tudi v prihodnje?
Ema:”Zelo rada delam z otroki.Rada prenašam znanje nanje in bila bi vesela, če bi jih prišlo k hokeju čim več. To delo me zares mika tudi v prihodnje.”
– Kako je bilo v času karantene?
Ema:”na začetku je zelo padla motivacija. Pozneje sem začela z tekom vendar sama, saj sta sestrici premajhni. Slišala sem se tudi z trenerjem, ki mi je dajal navodila in motivacijo.”
-V Sloveniji je malo ženskega hokeja. Zagovarjaš razmišljanje kluba da bi se vključili v avstrijsko ligo?
Ema:”To bi nam dosti pomenilo.Predvsem bi se dvignila kvaliteta, saj je avstrijski hokej na visokem nivoju. Pri nas se vedno srečujemo z istimi ljudmi, tam pa bi igrali z drugimi klubi, kar bi dalo ogromno motivacije.”
– Tudi bratranec Nikola je odličen hokejist.Se kdaj zbadata na račun hokeja?
Ema:”Uf, to je pogosto.On noče priznati poraza, ko ga jaz na treningu preigram. Oba sva tekmovalna in to nama daje motivacijo.”
– kaj bi si želela v hokeju doseči’
Ema.”Najprej si želim povečanja hokejskega kadra in da bi imeli v Sloveniji več klubov. Seveda bi rada, da se v Sloveniji igra dober hokej in da bi bil tako dober, da bi drugi prihajali igrat k nam. Seveda pa bi bilo dobro preiskušati znanje tudi kje v tujini.”
Mi pa lahko le dodamo, da verjamemo da sestre Vöröš čaka lepa hokejska prihodnost. Talenta jim ne manjka, zaenkrat pa tudi volje ne.