RAZPIS USPOSABLJANJA ZA NAZIV ŠPORTNO TRENIRANJE – HOKEJ NA TRAVI, HOKEJ V DVORANI – 1.STOPNJA

Objavljamo razpis usposabljanja za naziv športno treniranje – hokej na travi in hokej v dvorani – 1. stopnja

 

TERMINI IZVEDBE: 21.06.2020 – 01.010.2020

VODJA: MITJA DIŠIČ, MAG. KINEZIOLOGIJE

UDELEŽENCI: Na dogodek bo sprejetih 15 kandidatov, ki se bodo do navedenega roka prijavili in poslali vsa potrebna dokazila. Dogodek bo izveden, če bo prijavljenih najmanj 7 kandidatov.

POGOJI PRIJAVE

Kandidati morajo izpolnjevati sledeče pogoje:

• Polnoletnost.

• Končana najmanj srednja poklicna šola.

PRIJAVE: Izpolnjena prijavnica in dokazila o izpolnjevanju pristopnih pogojev, oddano preko elektronske pošte na info@zhnts.si.

ROK PRIJAV in POŠILJANJE DOKAZIL:

Rok spletne prijave in pošiljanja vseh potrebnih dokazil je: 10. 06. 2020

PRIJAVNINA: 100,00 EUR

 

 

ZHNTS_RAZPIS_USPOSABLJANJE_trenerji2020

Priloga_3_Prijavnicanatecaj

Stanko Kerman: ”Če nisi bil pri hokeju, nisi nič veljal.”

Tokratni  moj razgovor z hokejskim zaslužnim delavcem je bil nekaj
posebnega že na samem začetku. Ob prihodu me je najprej pozdravil
simpatični kuža, zatem so se po dvorišču sprehajale mlade koze in
kmalu se je pridružila povsem bela mačka. Svoje je dodalo čudovito
vaško okolje in kmalu bi pozabil zakaj sem prišel. A tokratni gost je
prepomemben da bi ga spreglegal. Stanko Kerman namreč živi z hokejem
na travi že od svojega otroštva. In ker ga dobro poznam, vem, da ga
bomo na igriščih srečevali še dolgo. In ker je tudi prava hokejska
Vikipedija, bi težko našli boljšega sogovornika.
– Gospod Kerman.  A res drži, da upokojenci nikoli nimajo časa? Kako
preživljate dneve v Andrejcih? Vem, da ste zelo aktivni.
S.Kerman:”V resnici se pod to izjavo skriva beg pred tistim, kar
nočemo delati. To je le izgovor. Po svoje pa tudi drži, ker bi
upokojenci radi naredili vse, kar so delali prej. A kaj, ko smo bolj
počasni. Sedaj delam tisto, kar sem si želel že v mladosti delati, pa
mi ni uspelo – kmetujem. Sem z naravo in v naravi. Sicer pa na
življenje na vasi gledam kot idealno. Korona obdobje pa moje trditve
le potrjuje.”
– Celo vaše življenje se prepreda z hokejem v Lipovcih. Če dobro vem
ste zraven že od same ustanovitve kluba. Kako je prišel hokej v ta
kraj?
S.Kerman:”Vsaka stvar, ki se začne ima svoj vzrok. Tu je šlo za
dejstvo, da je hokej bil v Beltincih. Fantje ki so ga igrali so
prihajali iz vseh koncev in stvari niso dobro tekle. Mi v Lipovcih pa
smo imeli dobrega igralca, Jožefa Zvera, ki nas je zbral, prinesel
palice in tako se je začelo. Postali smo samostojni, hodili na tekme v
Beltince in že takrat zelo uživali.Že naslednje leto smo ustanovili
klub in se kmalu vključili v Pomursko  ligo. Palic je ponavadi
primanjkovalo in včasih smo bili veseli če je žogica koga zadela, saj
smo potem lahko šli kot zamenjava na igrišče.”

– Verjetno si mladina danes sploh ne predstavlja pod kakšnimi pogoji
ste takrat igrali. Kakšna je bila oprema? Kdo je pripravljal igrišča?
S.Kerman:”V Lipovcih nismo imeli igrišča ampak so nam ga odstopili
Beltinčani. Igrišče smo označevali z žagovino katero je nosil Jani
Füle, kar ni bilo enostavno. Igrali smo na rokometne gole, kar pa ni
bilo dobro. Improvizirali smo in naredili gole iz lat. Pozneje smo
dobili prave, pa spet ni bilo mrež. Tako včasih nisi vedel če je gol
ali ne, zato smo naredili še žičnate mreže.Goli so bili težki, a
zadovoljstvo je bilo veliko.”

– Je pa takrat hokej živel v prenekaterem kraju v Pomurju. Pa tudi v
šolah se je dosti igral. Čigava zasluga je to bila?
S.Kerman:”Vsa zasluga gre prof. Titanu, ki je bil oče pomurskega
hokeja. Igral ga je že v Beogradu. Kot prof. telesne vzgoje je imel
veliko težo. Takrat so šole imele svoja prvenstva. Hokej je igralo
veliko otrok in bilo je veliko rivalstva.Titan je bil tudi igralec,
pomagal je klubom, dostavljal palice…Ob tem pa moramo omeniti še
ostale hokejske aktiviste kot so Šeruga, Vučak, Pintarič in ostali.”

– Če se dobro spomnim ste proti vsem pričakovanjem v Lipovcih hitro
postali mladinski prvaki Jugoslavije, kar je bila celo mala senzacija.
Zlasti v Zagrebi in v Vojvodini se je namreč igral odličen hokej? Kako
vam je uspelo? Kdo vas je vadil?
S.Kerman:”Mladinski prvaki smo bili najprej leta 1967, zatem pa še
1971 in 1973 leta.Sreča je bila v tem da se je v Lipovcih med letom
1949 in 53 rodilo čez 40 fantov. Pozneje so se vsi angažirali v
hokeju. Igrali so vsi, ker če ga nisi igral, nisi nič veljal.Tako se
je rodila odlična generacija, ki je pač bila najboljša. Marsi kje
starši sploh niso vedeli, da jim otrok igra hokej. Takrat starši tega
niso podpirali ker je bilo treba delati in zato so včasih tudi
razrezali kakšno palico. Takrat nas je najprej vodil Jožef Zver,
pozneje pa smo sesami učili. Takrat se je še out metal z roko.”

–  V času vašega igranja se je hokej igral tudi v nekaterih krajih po
Sloveniji. Močni so bili zlasti v Celju. Kako se spomnite teh časov?
S.Kerman:”Celje je takrat bilo središče slovenskega hokeja na travi.
Igrali pa so ga tudi v Senovem. V te kraje je hokej prišel iz Zagreba.
Celjani so takrat igrali v hrvaški ligi, v sloveniji pa samo pokalne
tekme. Spomnim se, da so nas enkrat povabili na tekmo. Mislili so, da
nas visoko premagajo, a dobili smo polčas, na koncu pa smo po čudnem
sojenju tekmo izgubili. To nam je dalo samozavest. Celjani pa so po
tem začeli izgubljati na veljavi in klub je kmalu ugasnil.”

– Kako se je takrat potovalo? Verjetno ne z avtomobili?
S.Kerman:”Po Prekmurju se je potovalo pretežno z kolesom po sistemu:
eno kolo, dve osebi, seveda po makadamu.Na daljše poti smo šli z
vlakom, ko pa smo igrali za Pomurje smo potovali že z avti.”

– V Lipovcih ste hitro dobili igrišče z umetno travo, ki je spodbudilo
k izgradnji še enega igrišča  ljudi iz Predanovcev. Za tako mali kraj
je bil to verjetno velik zalogaj?
S.Kerman:”Temu se čudim še danes. Pobudo sploh niso dali hokejisti,
ampak vaški odbor. Zaprosili so za kredit na banki in začela se je
gradnja pri Vučji jami. Priznati moram, da so takrat rekonstruirali
cesto Rakičan- Beltinci in takrat je Maučec st. poskrbel, da so nam
gradbeniki uredili čez vikend vsa gradbena dela. Ostalo so opravili
Lipovčari z udarniškim delom.”

–  Koliko ste danes še vključeni v delovanje HK Lipovci?
S.Kerman:”Manj kot prej. Sedaj sem v nadzornem odboru in skrbim za
marketinške aktivnosti. Pomagam tudi pri organizaciji zlasti evropskih
tekem.Rad pa sem tudi na igrišču z palico.Delo z mladimi me pomlajuje
– več si z njimi dlje si mlad. Pozabiš, da se staraš.”

– V času največjih hokejskih uspehov HK Lipovcih ste že bili izven
igralnega pogona, bili ste pa nenadomestljivi pri organizaciji za
gostovanja po Evropi. Verjetno vam je to naredilo prenekateri sivi
las. Vem koliko truda je bilo naprimer z gostovanjem v Belorusiji?
S.Kerman:”Imel sem srečo, da se je to ujemalo z mojo poklicno
dejavnostjo.Svoje vezi in poznanstva sem izkoristil za klub in ti so
mi pomagali, saj smo prepotovali celo Evropo. Problem je bil tam, kjer
so bile vize, na katere je bilo treba dolgo čakati ali iti iskat na
Dunaj.Težave so bile tudi z letalskimi kartami. Važno se je bilo
znajti.”

– Kako vidite sedanje hokejske aktivnosti v Lipovcih?
S.Kerman:”Mislim, da so zadnjih 5 let vodenje, organizacija  in
množičnost predobra.Sedaj se v klubu menjava generacija.Poslavljajo se
igralci, ki so bili hokejisti z srcem.Zdaj prihaja mladina, ki jemlje
hokej drugače – neobvezujoče,nima ambicij, noče se potruditi, ne smejo
pasti, ne se poškodovati, vse mora biti popolno.Dobro pa je, da so
danes zraven starši, ki veliko pomagajo klubu.Usoda kluba je odvisna
tudi od usode hokeja v Sloveniji.Če ne bo rivalstva in množičnosti ne
bo kvalitete. Jaz sem še vedno za regijsko povezovanje. Škoda, da
Madžari niso dobili Olimpijskih iger. Z tem bi pridobil tudi slovenski
hokej. ”

– Kaj pa je  po vaše potrebno spremeniti na nivoju državnega hokeja?
S.Kerman:”Vsi pomembni športi imajo pomembne ljudi. Tega nam zdaj v
hokeju manjka. Je pa res, da stvari ki jih moramo hokejisti narediti
sami, morajo biti narejene. In marsi kaj lahko naredimo sami.”

– V zadnjem času ZHNTS preko EHF organizira precej izobrževanj, tako
za trenerje kot sodnike in delegate. V Lipovcih imate sedaj številno
članstvo, a se jih malo odzove na izobraževanja. Kako jih privabiti?
S.Kerman:”Glavni problem vidim v tem, da vsi, ki nehajo igrati hokej
odidejo iz kluba. Taki ljudje bi pozneje morali hokeju dati  svoje
izkušnje. V našem klubu je tudi premalo ljudi, ki ne bi bili
hokejisti, bi pa pomagali z vlogo delegata, z logistiko, z delom v
ozadju…”

– Kaj bi za konec sporočili bralcem?
S.Kerman:”Čim dlje bodite aktivni. In ko pešate, bodite še bolj
aktivni. Takrat se obilo ljudi preveč umiri.Pa družite se z mladimi.Za
dobre stvari jih pohvalite, ko pa je potrebno ponudite izkušnje. V
bodoče pa mislim, da bo večina športa moralo bazirati na amaterstvu.

 

Jože Črnko

Tadej Mikola, virtuoz z hokejsko palico

Tadej Mikola je kapetan članske selekcije v HK Triglav Predanovci in prihaja iz Brezovcev. Je igralec, ki je v letih, ko v športu govorimo o  času vrhunca kariere. Prihaja iz  športne družine, saj je hokejist tudi brat Sašo, pa tudi srčni izbranki hokej ni tuj. In seveda tudi starša praviloma ne zamudita nobene tekme igralcev Triglava. Krasi ga izvrstno tehnično znaje in borbenost, temperament pa je kriv, da se neredko spogleduje z kartoni zelene in rumene barve, zaradi česar presedi kako minuto več na klopi za kaznovane. A to ne pokvari prispevka katerega da Tadej na tekmah svojega kluba. Prav odlično obvladovanje hokejske palice in žogice ter seveda dejstvo, da je kapetan v ekipi sta bila razlog, da smo ga povabili pred mikrofon.

– Tadej, pri vseh dosedanjih gostih smo najprej poklepetali o trenutnem stanju v družbi. Tako tudi vas moram vprašati, kako
preživljate sedanje nenavadne čase?
Tadej Mikola:”Pri meni se ni dosti spremenilo. Delam v Mariboru na intervencijah. Služba deluje ves čas in mislim, da bo tako ostalo. So pa to res nenavadni časi.”

– Letos bi moral biti vaš klub Triglav Predanovci organizaror tekem evropskega pokala kategorije Challenge. To pomeni, da bi v tem trenutku že moralo dišati po tekmah.
Tadej Mikola:”Ja, škoda je, da ne moremo igrati.Ampak takšno je stanje, in tu se ne da nič narediti. Tako je odpadel tudi naš evropski turnir, katerega bi moral organizirati prav naš klub.”

– Za vsak slovenski klub je sodelovanje  na tekmah evropskega pokala – predvsem zaradi malo tekem v domačem prvenstvu – glavni cilj sezone. Kaj bo to pomenilo za motivacijo igralcev za vnaprej?
Tadej Mikola:”Nikomur v klubu ni vseeno. A vsi moramo še naprej biti pri stvari, To se bo enkrat končalo in potrebno bo nadaljevati z vsemi aktivnostmi. Mislim, da to ne sme biti razlog za padec motivacije.”

– slovenski hokej nekako ne more dobiti pravega vetra v jadra. Kaj bi naredili da se stvari premaknejo na boljše?
Tadej Mikola:”Moje mnenje sem povedal na skupščini. Za mene je zelo pomembno, da dobro funkcionira reprezentanca. Le-ta mora imeti rezultate. O tem se več govori kot o ostalem  hokejskem dogajanju. Tudi finančno se z  reprezentanco boljše shaja. Vsekakor pa bi bilo važno, da bi se hokej igral v večjih centrih. Brez hokejskih klubov v Ljubljani in Mariboru ne bo šlo.”

– odslej bo ZHNTS imela tudi težave z reprezentanco, saj fundacija za šport po novem ne bo več financirala reprezentanc v panogah, kjer tekmuje manj kot šest klubov. Je to sploh škoda za slovenski hokej, glede na dejstvo, da se je vedno težko sestavila reprezentanca. Igralci so namreč dajali prednost klubskim tekmam evropskega pokala pred reprezentančnimi tekmami.
Tadej Mikola:”No, to se mi ne zdi prav. Kot rečeno sem zagovornik najboljše možne reprezentančne zasedbe. Mislim, da če Zveza ne bo mogla vsega rešiti, morajo priskočiti na pomoč klubi. Vsekakor pa je potrebno delati najprej na reprezentanci. to mora biti blagovna znamka hokeja na travi”

– na februarski skupščini, ki je bila volilna, ste bili izbrani v Upravni odbor ZHNTS. Pravzaprav se je celo vodstvo precej pomladilo. Sicer zaradi nastale situacije niste imeli pravih možnosti sestankovanja a kljub temu – je za pričakovati kakšne  premike?
Tadej Mikola:”V tem stanju ni bilo kaj dosti kontaktov, kar pa ne pomeni, da se ne slišimo. Elektronska pošta je sedaj naš način
komuniciranja. A pravi začetek dela bo po normaliziranju stanja.”

– V čem mislite je razlog za dejstvo, da igralci, ki končajo igralsko kariero odidejo in več ne sodelujejo z klubi v katerih so igrali, kaj še da bi ostali člani kluba in bi bili klubu v pomoč pri delovanju?
Tadej Mikola:”Vsakega takega igralca je škoda. Toda moram omeniti, da to pri nas niti ni tak problem. Naši bivši igralci radi pridejo pomagat tako na domače tekme kot na tekme evropskega pokala. Je pa še ena možnost in to so veteranske tekme. Ti fantje pozneje odidejo igrat mali nogomet zato, ker ni rekreativnega hokeja. Če bi jim ga ponudili bi ostali v tem športu.”

– Še ne tako dolgo je HK Triglav v dvoranskem prvenstvu osvojil prav vse naslove. Danes je to le bleda senca tistega kluba. Kaj se je tako spremenilo?
Tadej Mikola:”Glavni problem je menjava generacije. Sicer so nihanja v športu nekaj normalnega in vedno ne moreš biti na vrhu. A tedaj se je poklopilo še nekaj negativnih stvari. Pa tudi premalo tekem je pripomoglo k temu.”

– Je dejstvo, da je v tistih časih imel klub obilo denarja tudi razlog za sedanjo težko situacijo? So bili igralci vajeni igranja na
t.i.veliki nogi?
Tadej Mikola:”Z tem se ne morem strinjati. Vse je v glavah. In če je volja do igranja, potem take stvari ne morejo vplivati na to če igraš ali ne.”

– Klub je tudi brez pravega  podmladka. Kako znova zagneti kolesje dela z mladimi? Prav na tem področju je bil HK Triglav Predanovci vedno pred ostalimi. Iz tega kluba je prišlo obilo odličnih igralcev, ki so mnogokrat tudi hitro nehali z igranjem.
Tadej Mikola:”Podmladek je osnova kluba in klubska prihodnost. Ne vem, kako v sedanjih časih vzpostaviti vse mehanizme, ki bi dali iste rezultate kot so bili včasih.”

– Vaš klub je vsakoletni organizator  mladinskega hokejskega festivala ”Sašo Fajs”. Je nevarnost, da bi v prihodnje ta praznik otroškega hokeja zamrl?
Tadej Mikola:”Pri tej izvedbi nisem zraven. Mislim pa, da bi bila velika škoda, če bi ta festival zamrl. Ima skoraj 15-letno tradicijo
in praviloma prihajajo klubi iz številnih držav. ”

– Imate kaj kontaktov z bratoma Fujs, ki sta bila slovenska moška blagovna znamka hokeja na travi?
Tadej Mikola:”Vidimo se precej malo. Oba sta v Zelini in redko prihajata domov. Vesel pa sem njunih rezultatov in zadovoljen sem da se jim je vse tako poklopilo.”

– Spremljate kaj tekme evropskega pokala in kako komentirate dejstvo, da se klubi iz vzhodne Evrope kljub temu, da imajo malo klubov v svojih ligah pojavljajo v konkurenčni vlogi?
Tadej Mikola:”Najprej se moramo zavedati, da nas je hokejistov v Sloveniji malo. V tujini je to bstveno drugače. Tudi na vzhodu, kjer sicer ni velike množičnosti, a klubi ki delujejo, delajo dobro. In zato ni presenečenje, da v zadnjem času tako izstopa Belorusija. Pa tudi Ukrajina in Rusija na blizu evropskega vrha.”

– Interliga je praktično mrtva. Kaj ponuditi igralcem za motivacijo?
Tadej Mikola:”Težko povem. Nisem prisoten pri teh stvareh. Mislim pa, da je interliga zgodovina.”

– če bi imeli moč, da lahko naredite kar hočete v hokeju, kaj bi
najprej storili?
Tadej Mikola:”Ni dileme:močno ligo z dosti klubov.” In to bi privoščili hokejistom tudi mi. Tadej, hvala za razgovor.

 

Jože Črnko

Alja Mesarič, kapetanka Moravskih Toplic iz Lipovcev

Naša tokratna gostja v hokejskem kotičku je kapetanka Moravskih Toplic, Alja Mesarič. Bodoča magistra iz področja prehrane v prehranski verigi prihaja iz Lipovcev in je članica HK Moravske Toplice že skoraj desetletje. Ko je Alja končala z igranjem v šolskih selekcijah, v Lipovcih še niso imeli ženske ekipe in je prihod  v Moravske Toplice bil  povsem normalen. Tako kot je bilo normalno, da je sploh začela z igranjem hokeja, saj sta njem oče Štefan in stric Mirko bila odlična igralca, prav tako pa sta pomemben pečat lipovskemu hokeju dala oba bratranca Mesarič – Dominik in Robi.

– Alja Mesarič, verjetno je povsem normalno, da tudi midva začneva z zdaj tako aktualnim vprašanjem: kako preživljate te čudne čase?
Alja Mesarič: ”Te čase preživljam malo delovno, malo ležerno. Sedaj, ko sem tudi sama ostala brez študentskega dela, se je doma končno našel čas za generalno čiščenje hiše, delo v gozdu… Ampak vseeno mi še ostane zdosti časa za počitek, branje revij, knjig, pišem tudi magistrsko nalogo. Sem takšen tip človeka, da mi takšne situacije, kot je npr. ta s koronavirusom, ne dajo miru, še posebej zdaj, ko smo vsak dan obdani z medijskimi pritiski, zato se za pomiritev živcev raje odpravim v naravo, npr. s fantom grem na lov ali na sprehod okoli domačega kraja.”

-V normalnih razmerah bi klubi morali že trenirati. Vam manjka hokeja?
Alja Mesarič: ”Ja, hokej mi definitivno zelo manjka. Na začetku teh čudnih časov, tj. pred tremi tedni, ko še ni bilo nobenih ukrepov, niti ni bilo pretirano slutiti, da se bo tako hitro začelo vse dogajati in zaostrovati, sem zaradi neučakanosti po novi sezoni šla kar sama na igrišče s palico in žogico in vadila kakšno uro in pol. Sedaj, ko ne smem na igrišče, pa uporabimdomače dvorišče, da naredim kakšen “forehand-backhand” in strel v domače ciprese (smeh).”

– V klubu ste zdaj najstarejša igralka. Zakaj mislite, da dekleta tako hitro končajo z hokejskimi aktivnostmi? Pa tudi ostali igralci, ki igrajo dalj časa praviloma po karieri zapustijo klub in niso več
aktivni.
Alja Mesarič:”Pravega vzroka ne bi vedela, največkrat so odhodi podkrepljeni z izgovori, kot so šola, študij, delo itd. Res je, da vsi ti dejavniki znajo otežiti naš vsakdanjik, ker živimo v takšnem tempiranem času. Vendar če nekaj želiš narediti dobro zase in za klub, ter če igraš hokej s srcem, mislim, da ni vzroka, zakaj zapustiti aktivnosti. Se mi zdi, da največ igralk izgubimo, ko se vrnemo s kakšnega evropskega prvenstva. Tako je bilo po vrnitvi iz Porta, pa tudi lani po evropskem klubskem prvenstvu v francoskem Douaiju, smo izgubili 5 igralk, sicer povsem brez tehtnih razlogov. In tudi v reprezentanci je tako.”

– Ženska ekipa se je povsem pomladila. Z tako mlado ekipo je težko igrati npr. v avstrijski ligi, kjer ste pred dvema letoma odigrali odlično sezono. Kako rešiti to stanje in kako motivirati igralke?
Alja Mesarič: ”Ja, naša ekipa ima zdaj povprečno starost okrog 16 let. Dekleta se praktično učijo, tudi sama se še po 10 letih igranja učim in nabiram izkušnje. Lani smo v avstrijski dvoranski ligi odigrali odlične tekme, brez poraza, vendar smo tedaj imeli še starejše igralke, ki jih sedaj ni več. Mlada dekleta bile praktično bolj menjava, zdaj pa so vsa ta dekleta dobila odgovornost z igranjem v prvi postavi. Igralke se hitro učijo, vendar pri takšnih tekmah potem vseeno štejejo izkušnje, ki jih pa še nimamo zadosti. Zato nam vsaka tekma, še posebej prijateljska, precej koristi. Menim, da bi nam pomagalo, če bi organizirali čim več prijateljskih tekem. Mogoče na vsaka dva tedna žrtvovati vikend, ker nam treningi nam niso dovolj. Na treningu vadimo, na tekmi se učimo. Ta dekleta, ki so sedaj v ekipi, mislim, da so dovolj motivirana in se ne bojim, da bi nas katera zapustila.”

– Letos ste izgubile finale dvoranskega prvenstva. HK Moravske Toplice je celo desetletje krojil usodo ženskega hokeja na travi, sedaj pa tak udarec. Kako ste doživeli to srečanje in kako gledate na igranje
igralk, ki so prišle igrat zgolj finale?
Alja Mesarič:”Na finalno tekmo sem na začetku gledala s pozitivnim mišljenjem. Verjela sem v našo ekipo, pa čeprav so igralke Triglav precej bolj izkušene in fizično močnejše igralke. Povsem  sem verjela, da lahko finale odigramo z dobrim rezultatom. Po precej slabem uvodnem turnirju, kjer smo izgubile z 8:2, smo drugi turnir odigrale precej boljše, čeprav smo na koncu spet izgubile z 2:0. Odločitev, da se ekipi na finale na pomoč pripelje nekaj starih igralk, ki sicer celo leto niso igrale, se je mogoče na koncu izkazalo za napako. Nasprotnice so nas kljub pomoči štirih starih igralk premagale s 3:0. Nekako se nismo igralke ujele v igri in na koncu se je ta zmeda prevesila v poraz. Sama sem ga doživela zelo boleče, vendar vsaka šola nekaj stane, zato upam, da se v prihodnje ne bomo posluževali takšnih odločitev, čeprav smo bile hvaležne igralkam za pomoč.”

– Slovenski hokej na travi ne more dobiti pravega vetra v jadra. Pri ženskah je to še bolj izrazito. Kaj narediti ?
Alja Mesarič:”Tudi v reprezentanci so podobni problemi. Igralke pridejo in odidejo, predvsem so to mlajše igralke, od 15-25 let. Pri ženski ekipi je za razliko od moških ekip problem materinstvo, nekaj igralk je v preteklosti pustilo hokej zaradi le-tega, je pa razveseljivo, da imamo vse več igralk, ki jim materinstvo ni ovira pri igranju hokeja, saj verjamem, da tudi mamicam pride prav tista ura in pol treninga in sprostitve. Po mojem mnenju bi bilo potrebno v reprezentanci zaostriti ukrepe glede udeležbe treningov in prvenstva. Namreč: včasih se igralke treningov ne udeležujejo redno, saj vejo, da bodo prvenstvo tako ali tako odigrale, ker nas je malo. In to se potem izkorišča. Ne samo v reprezentanci, tudi v klubskih tekmovanjih.”

-V klubu imate sedaj precej otrok. Kaj jim ponuditi, da bo zanje ta šport zanimiv na dolgi rok?
Alja Mesarič:”Otrokom je potrebno hokej že na začetku prikazati kot nekaj zabavnega. Še posebej najmlajšim igralcem bi bilo zanimivo prirediti hokejska tekmovanja znotraj svojega kluba ali med klubi, torej da bi se skozi zabavne igre učili veščine hokeja. Nekaj podobnega je bilo lani decembra na OŠ 3, v sklopu festivala hokeja na travi, ki ga je organizirala Zveza za hokej na travi Slovenije.”

– Ali ste seznanjeni, da je bila ženska interliga sploh prva mednarodna liga po političnih spremembah v Evropi. Pobudnica za tovrstno tekmovanje je bila takratna igralka Anja Cipot.
Alja Mesarič: ”Sem seznanjena. Sama sem interligo začela igrati v sezoni 2010/2011. Na finalnem turnir smo takrat doma v M. Toplicah v finalu igrale proti HKM Nova Dubnica (SVK) in slavile s 5:2, ter tako postale prvakinje srednjeevropske interlige tiste sezone. Nepopisno veselje ob gledanju posnetkov z tistega turnirja nam še sedaj daje zadovoljstvo.”

– V vašem klubu imate enega najstarejših kampov  v tem delu Slovenije. Kako ga popestriti po vseh teh letih?
Alja Mesarič:”Hokejski kamp je bil do sedaj vedno zelo obiskan. Zadnja leta se je sicer nekoliko obisk zmanjšal in smo zato v klubu sprejeli odločitev, da kamp nekoliko v prihodnje prilagodimo oz. spremenimo. Sedaj je kamp običajno bil sestavljen najprej iz hokejskega dela, nato nekaj ustvarjalnega dela (likovne dejavnosti, družabne igre itd.), sledilo je kosilo in na koncu kopanje v Termah 3000. Takšen potek je bil vsak dan v tednu, ko je kamp potekal. Sedaj smo se odločili, da bo kopanje le kakšen dan ali dva, namesto tega pa bomo naredili več delavnic, npr. predstavitev poklicev, morda kakšen obisk medijske osebnosti, obisk televizijsko-radijske postaje ipd., torej da otrokom tudi na ta način prikažemo hokej kot zabavno dejavnost.”

– ste članica Upravnega odbora v HK Moravske Toplice. Mislite da klub daje zadostne pogoje članstvu za  igranje ali pa so določene težave pri neresnosti zgolj nerazčiščene glave?
Alja Mesarič:”Največ problema je prav v tem zadnjem delu – neresnost zaradi nerazčiščenih glav. Še posebej pri članih je ta problem eden ključnih ali pa celo edini po evropskem pokalu C4, ki so ga igrali na Finskem, leta 2018 in tam zasedli prvo mesto ter s tem napredovali v skupino C3. Po prihodu pa je šlo samo navzdol. Igralci so neredno obiskovali treninge, letos v sklopu dvoranskega prvenstva niso imeli praktično treningov s palico, ker se le-teh sploh niso udeleževali. Pri članicah se je zadeva nekoliko stabilizirala, ostala so mlada dekleta, ki si želijo izkušenj in z veliko volje gledajo naprej.”

– Naslednje leto bo vaš klub star 25 let. Bilo bi dobro da se pripravi en družabni in medijski dogodek.
Alja Mesarič:”Seveda, delamo na tem, da se nekaj organizira, dobili smo tudi nove klubske prostore, ki jih pridno urejamo in pripravljamo, da se bomo lahko na večjem prostoru družili, ne samo za ta dogodek, temveč za vse ostale družabne dogodke, ki jih upam, da ne bo malo.”

– Tudi v Lipovcih počasi zori ekipa članic. Jo že težko pričakujete? Alja Mesarič:”Ja, komaj čakamo, da se tudi v Lipovcih ustanovi ekipa članic, ker imamo sedaj le dve ekipi v Sloveniji in bi nam tretja prišla še kako prav. S tem bi bilo več tekem in več izkušenj.”

– Ste zagovornik prihoda tujih trenerjev in igralcev?
Alja Mesarič:” Trenerjev da, igralcev nekoliko manj. Vendar za to je potrebno veliko truda, saj to za klub predstavlja veliko finančno in organizacijsko obremenitev. V prvi vrsti pa je treba razčistiti pri igralcih, preden se pripelje tuji trener, potrebno je videti, kdo je zraven in kdo ni. Ni nekaj vmes.”

– Kaj bi naredili v hokeju če bi imeli neomejeno moč? Alja Mesarič:”Vsekakor bi naredila vse, da bi nas bilo čim več. Več igralcev, več klubov. S tem bi hokej končno zaživel, kot je živel včasih, ko so igrali naši starši. In seveda – dvignila bi se kvaliteta, saj bi bila večja konkurenca”

Alja, hvala za prijeten klepet  ob želji, da bi se čim prej videli na igrišču.

 

Jože Črnko

Dejan Kučan: ”Z denarjem se ne da kupiti volja do igranja.”

Tokratni hokejski gost je Dejan Küčan. Najstarejši aktivni igralec iz HK Moravske Toplice in dolgoletni kapetan članske ekipe tega kluba. Poklepetali smo tako o aktualnih dogajanjih v družbi kot o vročih hokejskih temah.

– Pozdravljen Dejan Küčan, kmetovalec, poslovnež in hokejist. Kako preživljate ”korona” obdobje?

Dejan Küčan: ”Iskreno rečeno pri nas ne čutimo sprememb. Res je da se z prijatelji ne dobivamo na nekoč redni pijači, a vse  ostalo je po starem.”

– Bo to infektivno stanje vplivalo vplivalu tudi na vaše  osnovno domačo dejavnost? Zna se da ste velik pridelovalec bučnega olja, mleka, čebule, poljščin, živinorejec…
Dejan Küčan: ”Vpliva. Sedaj se več proda na domu kot prej. Problem pa je v prodaji mleka in pitovne živine. Izgleda da nekateri pri slednjem malo mahinirajo. Sicer pa tudi računamo na državno pomoč v sklopu danes sprejetega vladnega paketa. To je zdaj priložnost, da se ljudje odločijo in si priskrbijo dobro domačo hrano. In seveda upam, da po krizi ne bodo pozabili, da so  v kriznem času dobrine dobivali pri domačih kmetih.”

– Ste najstarejši  aktivni igralec v klubu. Pravzaprav sta z Petrom Frasom edina še aktivna igralca iz začetne generacije leta 1997. Kako to da še vztrajate?
Dejan Küčan:”Zdi se mi normalno, da neko obdobje končaš. Ni narobe če si zraven dolgo. Narobe je če predčasno odideš. Umetnost je biti zraven ko klubu gre dobro in ko mu gre slabo. In v teh 24 letih je bilo vsega. Najbolj žal mi je da je razpadla generacija, ki je leta 2009 osvojila evropski pokal v Litvi. Ker je naslednje leto prišlo do vprašanja kdo lahko sodeluje na tekmah evropskega pokala in  se na ZHNTS nismo mogli dogovoriti, posledično ni šel nihče in takrat je dosti odličnih igralcev nehalo z igranjem. Velik problem pa vidim tudi v starših. Pri nas doma smo imeli to rešeno. Imel sem podporo staršev, ki so zahtevali da sem zraven. Zdaj vem da je predan hokejist dober tudi v družbi. Je dober dijak, študent, uslužbenec. To je danes velik problem.”

– hokejske aktivnosti v Sloveniji so se ustavile. Mislite da je sploh možno končati to sezono?
Dejan Küčan: ”Morda se bo celo dalo. Vse je stvar tega kako se bo to stanje odvijalo. Na to temo se bomo vsekakor pogovarjali. Morda bomo celo spomladansko sezono prisiljeni spraviti v dva vikenda. Mislim da pomlad ne bo brez hokeja, Tudi teh težav bo enkrat konec.”

– Ste član Tekmovalne komisije pri ZHNTS.  Lahko sploh kaj vplivate na hokejsko dogajanje ali je najbolj primerno čakati na smernice EHF?
Dejan Küčan:” Od EHF dobivamo določene smernice. A takoj ko se stvari sprostijo se sestanemo in začnemo delati. Imamo srečo, da pri nas stanje z virozo ni tako hudo kot v nekaterih drugih državah.  V tem trenutku pa naj vsak skrbi sam za svojo telesno pripravljenost.”

– Slovenski hokej na travi se ne more pobrati.Kaj po vaše bi bilo potrebno spremeniti?
Dejan Küčan:”Pravzaprav so stvari nastavljene dobro. Včasih pa imam občutek da Olimpijski komite favorizira nekatere športe med katerimi seveda ni hokeja na travi. Tudi druge panožne zveze imajo težave. Je pa res da večino stvari moramo urediti mi hokejisti sami.Delati moramo na množičnosti in vse mora biti narejeno vrhunsko. V zadnjem času smo delali na sodnikih in trenerjih in sedaj jih imamo. Zdaj bi morala biti na vrsti množičnost.”

– fundacija za šport je javila, da odslej ne bo financirala reprezentanc, ki dodo iz športnih panog katere nimajo v prvenstvo vključeno vsaj šest klubov. Kaj menite bo to pomenilo za hokej? Bodo z tem pridobili klubi ? Reprezentanca je vendar krona športne aktivnosti.
Dejan Küčan:”Športna panoga brez reprezentance je velika napaka. Delajmo na množičnosti in naredimo konkurenčno reprezentanco za katero bo vsak rad igral. Ljudje hočejo dober rezultat najprej od reprezentance in šele potem od kluba.Teža reprezentance je največja. V tem kar je naredila fundacija sploh ne vidim nič slabega. Sedaj smo prisiljeni da delamo na novih klubih. ”

– V Lipovcih že nekaj let uporabljajo pomoč tujih igralcev. O tujem trenerju se razmišlja tudi v Moravskih Toplicah. Je iskati pomoč v tujini pametno?
Dejan Küčan:”Zagovarjam pomoč tujih trenerjev, saj do domačega znanja nimamo pravega odnosa. Tujce enostavno bolj poslušamo čeprav tudi oni ne delajo čudežev. Od prej niso z ničemer obremenjeni, ne gojijo prijateljskih odnosov in so zgolj trenerji. Ampak na koncu je spet vse odvisno od naših glav. ”

– Kaj narediti z člansko ekipo Moravskih Toplic? Naslednje leto ste upravičeni do tekem evropskega pokala pa se praktično že sedaj vidi, da se ne bo dalo sestaviti konkurenčne ekipe.
Dejan Küčan:”Ne vem. Samo z domačimi igralci ne bo šlo. Rešijo nas lahko le tujci. Seveda pa mora biti najprej sploh želja pri članih. Sicer bi to bilo zapravljanje denarja.”

– kako ste vi videli uvrstitev naših južnih sosedov, igralcev Zeline v evropsko dvoransko elitno ligo?
Dejan Küčan:” V vsaki športni panogi se trguje z igralci.Če imajo denar naj ga vnovčijo. Jaz jim privoščim in iskreno čestitam.”

– naši severni sosedje Avstrijci so verjetno najbolj  razvijajoča se hokejska država. V zadnjih desetih letih so dosegli neverjeten vzpon.
V čem je njihova skrivnost? Dejan Küčan:”Avstrijci imajo množičnost in denar. Imajo več lig. Z tem povečako konkurenčnost. Konkurenca pa prinaša rezultate. Le kdo bi želel biti zadnji naprimer v četrti ligi?”

– kaj bi spremenili v klubu če bi imeli neomejeno moč?
Dejan Küčan:”Najprej bi v vse šole v občini uvedel hokej. Vključil bi tudi starše. Verjetno bi pripeljal tujega trenerja in nekaj igralcev, dokler se v klubu nebi pojavila domača konkurenca. Vem da z denarjem ne moreš kupiti ne prijatelja ne volje do igranja, zato bi z čarobno palico spremenil mišljenje ljudi. Sicer so v klubu dobri pogoji za delo, le igralski kader mora slediti politiki.”

– kaj bi za koned  svetovali bralcem:”
Dejan Küčan:”Za vse ki imajo voljo do igranja, so drzni, želijo potovanja, je hokej na travi pravi šport. Predvsem pa – vabljeni tudi starejši občani. Pa ostanite zdravi in doma počakajte konec korona krize.”

Odlična misel, kateri se pridružuje tudi avtor.