Archive for month: maj, 2020

Tokratni  moj razgovor z hokejskim zaslužnim delavcem je bil nekaj
posebnega že na samem začetku. Ob prihodu me je najprej pozdravil
simpatični kuža, zatem so se po dvorišču sprehajale mlade koze in
kmalu se je pridružila povsem bela mačka. Svoje je dodalo čudovito
vaško okolje in kmalu bi pozabil zakaj sem prišel. A tokratni gost je
prepomemben da bi ga spreglegal. Stanko Kerman namreč živi z hokejem
na travi že od svojega otroštva. In ker ga dobro poznam, vem, da ga
bomo na igriščih srečevali še dolgo. In ker je tudi prava hokejska
Vikipedija, bi težko našli boljšega sogovornika.
– Gospod Kerman.  A res drži, da upokojenci nikoli nimajo časa? Kako
preživljate dneve v Andrejcih? Vem, da ste zelo aktivni.
S.Kerman:”V resnici se pod to izjavo skriva beg pred tistim, kar
nočemo delati. To je le izgovor. Po svoje pa tudi drži, ker bi
upokojenci radi naredili vse, kar so delali prej. A kaj, ko smo bolj
počasni. Sedaj delam tisto, kar sem si želel že v mladosti delati, pa
mi ni uspelo – kmetujem. Sem z naravo in v naravi. Sicer pa na
življenje na vasi gledam kot idealno. Korona obdobje pa moje trditve
le potrjuje.”
– Celo vaše življenje se prepreda z hokejem v Lipovcih. Če dobro vem
ste zraven že od same ustanovitve kluba. Kako je prišel hokej v ta
kraj?
S.Kerman:”Vsaka stvar, ki se začne ima svoj vzrok. Tu je šlo za
dejstvo, da je hokej bil v Beltincih. Fantje ki so ga igrali so
prihajali iz vseh koncev in stvari niso dobro tekle. Mi v Lipovcih pa
smo imeli dobrega igralca, Jožefa Zvera, ki nas je zbral, prinesel
palice in tako se je začelo. Postali smo samostojni, hodili na tekme v
Beltince in že takrat zelo uživali.Že naslednje leto smo ustanovili
klub in se kmalu vključili v Pomursko  ligo. Palic je ponavadi
primanjkovalo in včasih smo bili veseli če je žogica koga zadela, saj
smo potem lahko šli kot zamenjava na igrišče.”

– Verjetno si mladina danes sploh ne predstavlja pod kakšnimi pogoji
ste takrat igrali. Kakšna je bila oprema? Kdo je pripravljal igrišča?
S.Kerman:”V Lipovcih nismo imeli igrišča ampak so nam ga odstopili
Beltinčani. Igrišče smo označevali z žagovino katero je nosil Jani
Füle, kar ni bilo enostavno. Igrali smo na rokometne gole, kar pa ni
bilo dobro. Improvizirali smo in naredili gole iz lat. Pozneje smo
dobili prave, pa spet ni bilo mrež. Tako včasih nisi vedel če je gol
ali ne, zato smo naredili še žičnate mreže.Goli so bili težki, a
zadovoljstvo je bilo veliko.”

– Je pa takrat hokej živel v prenekaterem kraju v Pomurju. Pa tudi v
šolah se je dosti igral. Čigava zasluga je to bila?
S.Kerman:”Vsa zasluga gre prof. Titanu, ki je bil oče pomurskega
hokeja. Igral ga je že v Beogradu. Kot prof. telesne vzgoje je imel
veliko težo. Takrat so šole imele svoja prvenstva. Hokej je igralo
veliko otrok in bilo je veliko rivalstva.Titan je bil tudi igralec,
pomagal je klubom, dostavljal palice…Ob tem pa moramo omeniti še
ostale hokejske aktiviste kot so Šeruga, Vučak, Pintarič in ostali.”

– Če se dobro spomnim ste proti vsem pričakovanjem v Lipovcih hitro
postali mladinski prvaki Jugoslavije, kar je bila celo mala senzacija.
Zlasti v Zagrebi in v Vojvodini se je namreč igral odličen hokej? Kako
vam je uspelo? Kdo vas je vadil?
S.Kerman:”Mladinski prvaki smo bili najprej leta 1967, zatem pa še
1971 in 1973 leta.Sreča je bila v tem da se je v Lipovcih med letom
1949 in 53 rodilo čez 40 fantov. Pozneje so se vsi angažirali v
hokeju. Igrali so vsi, ker če ga nisi igral, nisi nič veljal.Tako se
je rodila odlična generacija, ki je pač bila najboljša. Marsi kje
starši sploh niso vedeli, da jim otrok igra hokej. Takrat starši tega
niso podpirali ker je bilo treba delati in zato so včasih tudi
razrezali kakšno palico. Takrat nas je najprej vodil Jožef Zver,
pozneje pa smo sesami učili. Takrat se je še out metal z roko.”

–  V času vašega igranja se je hokej igral tudi v nekaterih krajih po
Sloveniji. Močni so bili zlasti v Celju. Kako se spomnite teh časov?
S.Kerman:”Celje je takrat bilo središče slovenskega hokeja na travi.
Igrali pa so ga tudi v Senovem. V te kraje je hokej prišel iz Zagreba.
Celjani so takrat igrali v hrvaški ligi, v sloveniji pa samo pokalne
tekme. Spomnim se, da so nas enkrat povabili na tekmo. Mislili so, da
nas visoko premagajo, a dobili smo polčas, na koncu pa smo po čudnem
sojenju tekmo izgubili. To nam je dalo samozavest. Celjani pa so po
tem začeli izgubljati na veljavi in klub je kmalu ugasnil.”

– Kako se je takrat potovalo? Verjetno ne z avtomobili?
S.Kerman:”Po Prekmurju se je potovalo pretežno z kolesom po sistemu:
eno kolo, dve osebi, seveda po makadamu.Na daljše poti smo šli z
vlakom, ko pa smo igrali za Pomurje smo potovali že z avti.”

– V Lipovcih ste hitro dobili igrišče z umetno travo, ki je spodbudilo
k izgradnji še enega igrišča  ljudi iz Predanovcev. Za tako mali kraj
je bil to verjetno velik zalogaj?
S.Kerman:”Temu se čudim še danes. Pobudo sploh niso dali hokejisti,
ampak vaški odbor. Zaprosili so za kredit na banki in začela se je
gradnja pri Vučji jami. Priznati moram, da so takrat rekonstruirali
cesto Rakičan- Beltinci in takrat je Maučec st. poskrbel, da so nam
gradbeniki uredili čez vikend vsa gradbena dela. Ostalo so opravili
Lipovčari z udarniškim delom.”

–  Koliko ste danes še vključeni v delovanje HK Lipovci?
S.Kerman:”Manj kot prej. Sedaj sem v nadzornem odboru in skrbim za
marketinške aktivnosti. Pomagam tudi pri organizaciji zlasti evropskih
tekem.Rad pa sem tudi na igrišču z palico.Delo z mladimi me pomlajuje
– več si z njimi dlje si mlad. Pozabiš, da se staraš.”

– V času največjih hokejskih uspehov HK Lipovcih ste že bili izven
igralnega pogona, bili ste pa nenadomestljivi pri organizaciji za
gostovanja po Evropi. Verjetno vam je to naredilo prenekateri sivi
las. Vem koliko truda je bilo naprimer z gostovanjem v Belorusiji?
S.Kerman:”Imel sem srečo, da se je to ujemalo z mojo poklicno
dejavnostjo.Svoje vezi in poznanstva sem izkoristil za klub in ti so
mi pomagali, saj smo prepotovali celo Evropo. Problem je bil tam, kjer
so bile vize, na katere je bilo treba dolgo čakati ali iti iskat na
Dunaj.Težave so bile tudi z letalskimi kartami. Važno se je bilo
znajti.”

– Kako vidite sedanje hokejske aktivnosti v Lipovcih?
S.Kerman:”Mislim, da so zadnjih 5 let vodenje, organizacija  in
množičnost predobra.Sedaj se v klubu menjava generacija.Poslavljajo se
igralci, ki so bili hokejisti z srcem.Zdaj prihaja mladina, ki jemlje
hokej drugače – neobvezujoče,nima ambicij, noče se potruditi, ne smejo
pasti, ne se poškodovati, vse mora biti popolno.Dobro pa je, da so
danes zraven starši, ki veliko pomagajo klubu.Usoda kluba je odvisna
tudi od usode hokeja v Sloveniji.Če ne bo rivalstva in množičnosti ne
bo kvalitete. Jaz sem še vedno za regijsko povezovanje. Škoda, da
Madžari niso dobili Olimpijskih iger. Z tem bi pridobil tudi slovenski
hokej. ”

– Kaj pa je  po vaše potrebno spremeniti na nivoju državnega hokeja?
S.Kerman:”Vsi pomembni športi imajo pomembne ljudi. Tega nam zdaj v
hokeju manjka. Je pa res, da stvari ki jih moramo hokejisti narediti
sami, morajo biti narejene. In marsi kaj lahko naredimo sami.”

– V zadnjem času ZHNTS preko EHF organizira precej izobrževanj, tako
za trenerje kot sodnike in delegate. V Lipovcih imate sedaj številno
članstvo, a se jih malo odzove na izobraževanja. Kako jih privabiti?
S.Kerman:”Glavni problem vidim v tem, da vsi, ki nehajo igrati hokej
odidejo iz kluba. Taki ljudje bi pozneje morali hokeju dati  svoje
izkušnje. V našem klubu je tudi premalo ljudi, ki ne bi bili
hokejisti, bi pa pomagali z vlogo delegata, z logistiko, z delom v
ozadju…”

– Kaj bi za konec sporočili bralcem?
S.Kerman:”Čim dlje bodite aktivni. In ko pešate, bodite še bolj
aktivni. Takrat se obilo ljudi preveč umiri.Pa družite se z mladimi.Za
dobre stvari jih pohvalite, ko pa je potrebno ponudite izkušnje. V
bodoče pa mislim, da bo večina športa moralo bazirati na amaterstvu.
”

Jože Črnko

Naša tokratna gostja v hokejskem kotičku je kapetanka Moravskih Toplic, Alja Mesarič. Bodoča magistra iz področja prehrane v prehranski verigi prihaja iz Lipovcev in je članica HK Moravske Toplice že skoraj desetletje. Ko je Alja končala z igranjem v šolskih selekcijah, v Lipovcih še niso imeli ženske ekipe in je prihod  v Moravske Toplice bil  povsem normalen. Tako kot je bilo normalno, da je sploh začela z igranjem hokeja, saj sta njem oče Štefan in stric Mirko bila odlična igralca, prav tako pa sta pomemben pečat lipovskemu hokeju dala oba bratranca Mesarič – Dominik in Robi.

– Alja Mesarič, verjetno je povsem normalno, da tudi midva začneva z zdaj tako aktualnim vprašanjem: kako preživljate te čudne čase?
Alja Mesarič: ”Te čase preživljam malo delovno, malo ležerno. Sedaj, ko sem tudi sama ostala brez študentskega dela, se je doma končno našel čas za generalno čiščenje hiše, delo v gozdu… Ampak vseeno mi še ostane zdosti časa za počitek, branje revij, knjig, pišem tudi magistrsko nalogo. Sem takšen tip človeka, da mi takšne situacije, kot je npr. ta s koronavirusom, ne dajo miru, še posebej zdaj, ko smo vsak dan obdani z medijskimi pritiski, zato se za pomiritev živcev raje odpravim v naravo, npr. s fantom grem na lov ali na sprehod okoli domačega kraja.”

-V normalnih razmerah bi klubi morali že trenirati. Vam manjka hokeja?
Alja Mesarič: ”Ja, hokej mi definitivno zelo manjka. Na začetku teh čudnih časov, tj. pred tremi tedni, ko še ni bilo nobenih ukrepov, niti ni bilo pretirano slutiti, da se bo tako hitro začelo vse dogajati in zaostrovati, sem zaradi neučakanosti po novi sezoni šla kar sama na igrišče s palico in žogico in vadila kakšno uro in pol. Sedaj, ko ne smem na igrišče, pa uporabimdomače dvorišče, da naredim kakšen “forehand-backhand” in strel v domače ciprese (smeh).”

– V klubu ste zdaj najstarejša igralka. Zakaj mislite, da dekleta tako hitro končajo z hokejskimi aktivnostmi? Pa tudi ostali igralci, ki igrajo dalj časa praviloma po karieri zapustijo klub in niso več
aktivni.
Alja Mesarič:”Pravega vzroka ne bi vedela, največkrat so odhodi podkrepljeni z izgovori, kot so šola, študij, delo itd. Res je, da vsi ti dejavniki znajo otežiti naš vsakdanjik, ker živimo v takšnem tempiranem času. Vendar če nekaj želiš narediti dobro zase in za klub, ter če igraš hokej s srcem, mislim, da ni vzroka, zakaj zapustiti aktivnosti. Se mi zdi, da največ igralk izgubimo, ko se vrnemo s kakšnega evropskega prvenstva. Tako je bilo po vrnitvi iz Porta, pa tudi lani po evropskem klubskem prvenstvu v francoskem Douaiju, smo izgubili 5 igralk, sicer povsem brez tehtnih razlogov. In tudi v reprezentanci je tako.”

– Ženska ekipa se je povsem pomladila. Z tako mlado ekipo je težko igrati npr. v avstrijski ligi, kjer ste pred dvema letoma odigrali odlično sezono. Kako rešiti to stanje in kako motivirati igralke?
Alja Mesarič: ”Ja, naša ekipa ima zdaj povprečno starost okrog 16 let. Dekleta se praktično učijo, tudi sama se še po 10 letih igranja učim in nabiram izkušnje. Lani smo v avstrijski dvoranski ligi odigrali odlične tekme, brez poraza, vendar smo tedaj imeli še starejše igralke, ki jih sedaj ni več. Mlada dekleta bile praktično bolj menjava, zdaj pa so vsa ta dekleta dobila odgovornost z igranjem v prvi postavi. Igralke se hitro učijo, vendar pri takšnih tekmah potem vseeno štejejo izkušnje, ki jih pa še nimamo zadosti. Zato nam vsaka tekma, še posebej prijateljska, precej koristi. Menim, da bi nam pomagalo, če bi organizirali čim več prijateljskih tekem. Mogoče na vsaka dva tedna žrtvovati vikend, ker nam treningi nam niso dovolj. Na treningu vadimo, na tekmi se učimo. Ta dekleta, ki so sedaj v ekipi, mislim, da so dovolj motivirana in se ne bojim, da bi nas katera zapustila.”

– Letos ste izgubile finale dvoranskega prvenstva. HK Moravske Toplice je celo desetletje krojil usodo ženskega hokeja na travi, sedaj pa tak udarec. Kako ste doživeli to srečanje in kako gledate na igranje
igralk, ki so prišle igrat zgolj finale?
Alja Mesarič:”Na finalno tekmo sem na začetku gledala s pozitivnim mišljenjem. Verjela sem v našo ekipo, pa čeprav so igralke Triglav precej bolj izkušene in fizično močnejše igralke. Povsem  sem verjela, da lahko finale odigramo z dobrim rezultatom. Po precej slabem uvodnem turnirju, kjer smo izgubile z 8:2, smo drugi turnir odigrale precej boljše, čeprav smo na koncu spet izgubile z 2:0. Odločitev, da se ekipi na finale na pomoč pripelje nekaj starih igralk, ki sicer celo leto niso igrale, se je mogoče na koncu izkazalo za napako. Nasprotnice so nas kljub pomoči štirih starih igralk premagale s 3:0. Nekako se nismo igralke ujele v igri in na koncu se je ta zmeda prevesila v poraz. Sama sem ga doživela zelo boleče, vendar vsaka šola nekaj stane, zato upam, da se v prihodnje ne bomo posluževali takšnih odločitev, čeprav smo bile hvaležne igralkam za pomoč.”

– Slovenski hokej na travi ne more dobiti pravega vetra v jadra. Pri ženskah je to še bolj izrazito. Kaj narediti ?
Alja Mesarič:”Tudi v reprezentanci so podobni problemi. Igralke pridejo in odidejo, predvsem so to mlajše igralke, od 15-25 let. Pri ženski ekipi je za razliko od moških ekip problem materinstvo, nekaj igralk je v preteklosti pustilo hokej zaradi le-tega, je pa razveseljivo, da imamo vse več igralk, ki jim materinstvo ni ovira pri igranju hokeja, saj verjamem, da tudi mamicam pride prav tista ura in pol treninga in sprostitve. Po mojem mnenju bi bilo potrebno v reprezentanci zaostriti ukrepe glede udeležbe treningov in prvenstva. Namreč: včasih se igralke treningov ne udeležujejo redno, saj vejo, da bodo prvenstvo tako ali tako odigrale, ker nas je malo. In to se potem izkorišča. Ne samo v reprezentanci, tudi v klubskih tekmovanjih.”

-V klubu imate sedaj precej otrok. Kaj jim ponuditi, da bo zanje ta šport zanimiv na dolgi rok?
Alja Mesarič:”Otrokom je potrebno hokej že na začetku prikazati kot nekaj zabavnega. Še posebej najmlajšim igralcem bi bilo zanimivo prirediti hokejska tekmovanja znotraj svojega kluba ali med klubi, torej da bi se skozi zabavne igre učili veščine hokeja. Nekaj podobnega je bilo lani decembra na OŠ 3, v sklopu festivala hokeja na travi, ki ga je organizirala Zveza za hokej na travi Slovenije.”

– Ali ste seznanjeni, da je bila ženska interliga sploh prva mednarodna liga po političnih spremembah v Evropi. Pobudnica za tovrstno tekmovanje je bila takratna igralka Anja Cipot.
Alja Mesarič: ”Sem seznanjena. Sama sem interligo začela igrati v sezoni 2010/2011. Na finalnem turnir smo takrat doma v M. Toplicah v finalu igrale proti HKM Nova Dubnica (SVK) in slavile s 5:2, ter tako postale prvakinje srednjeevropske interlige tiste sezone. Nepopisno veselje ob gledanju posnetkov z tistega turnirja nam še sedaj daje zadovoljstvo.”

– V vašem klubu imate enega najstarejših kampov  v tem delu Slovenije. Kako ga popestriti po vseh teh letih?
Alja Mesarič:”Hokejski kamp je bil do sedaj vedno zelo obiskan. Zadnja leta se je sicer nekoliko obisk zmanjšal in smo zato v klubu sprejeli odločitev, da kamp nekoliko v prihodnje prilagodimo oz. spremenimo. Sedaj je kamp običajno bil sestavljen najprej iz hokejskega dela, nato nekaj ustvarjalnega dela (likovne dejavnosti, družabne igre itd.), sledilo je kosilo in na koncu kopanje v Termah 3000. Takšen potek je bil vsak dan v tednu, ko je kamp potekal. Sedaj smo se odločili, da bo kopanje le kakšen dan ali dva, namesto tega pa bomo naredili več delavnic, npr. predstavitev poklicev, morda kakšen obisk medijske osebnosti, obisk televizijsko-radijske postaje ipd., torej da otrokom tudi na ta način prikažemo hokej kot zabavno dejavnost.”

– ste članica Upravnega odbora v HK Moravske Toplice. Mislite da klub daje zadostne pogoje članstvu za  igranje ali pa so določene težave pri neresnosti zgolj nerazčiščene glave?
Alja Mesarič:”Največ problema je prav v tem zadnjem delu – neresnost zaradi nerazčiščenih glav. Še posebej pri članih je ta problem eden ključnih ali pa celo edini po evropskem pokalu C4, ki so ga igrali na Finskem, leta 2018 in tam zasedli prvo mesto ter s tem napredovali v skupino C3. Po prihodu pa je šlo samo navzdol. Igralci so neredno obiskovali treninge, letos v sklopu dvoranskega prvenstva niso imeli praktično treningov s palico, ker se le-teh sploh niso udeleževali. Pri članicah se je zadeva nekoliko stabilizirala, ostala so mlada dekleta, ki si želijo izkušenj in z veliko volje gledajo naprej.”

– Naslednje leto bo vaš klub star 25 let. Bilo bi dobro da se pripravi en družabni in medijski dogodek.
Alja Mesarič:”Seveda, delamo na tem, da se nekaj organizira, dobili smo tudi nove klubske prostore, ki jih pridno urejamo in pripravljamo, da se bomo lahko na večjem prostoru družili, ne samo za ta dogodek, temveč za vse ostale družabne dogodke, ki jih upam, da ne bo malo.”

– Tudi v Lipovcih počasi zori ekipa članic. Jo že težko pričakujete? Alja Mesarič:”Ja, komaj čakamo, da se tudi v Lipovcih ustanovi ekipa članic, ker imamo sedaj le dve ekipi v Sloveniji in bi nam tretja prišla še kako prav. S tem bi bilo več tekem in več izkušenj.”

– Ste zagovornik prihoda tujih trenerjev in igralcev?
Alja Mesarič:” Trenerjev da, igralcev nekoliko manj. Vendar za to je potrebno veliko truda, saj to za klub predstavlja veliko finančno in organizacijsko obremenitev. V prvi vrsti pa je treba razčistiti pri igralcih, preden se pripelje tuji trener, potrebno je videti, kdo je zraven in kdo ni. Ni nekaj vmes.”

– Kaj bi naredili v hokeju če bi imeli neomejeno moč? Alja Mesarič:”Vsekakor bi naredila vse, da bi nas bilo čim več. Več igralcev, več klubov. S tem bi hokej končno zaživel, kot je živel včasih, ko so igrali naši starši. In seveda – dvignila bi se kvaliteta, saj bi bila večja konkurenca”

Alja, hvala za prijeten klepet  ob želji, da bi se čim prej videli na igrišču.

Jože Črnko